Domov > Problematika odsluženih hrtov > Odsluženi hrti tekači
Problematika odsluženih hrtov tekačev

V mnogih državah se tekaške dirke s hrti prirejajo amatersko ter so namenjene zabavi psov in njihovih lastnikov (v Evropi so takšne dirke zelo priljubljene v Belgiji, na Danskem, Češkem, Finskem,v Franciji, Nemčiji, na Madžarskem, Nizozemskem Švedskem in v Švici). Čeprav v nekaterih od teh držav prirejajo tudi profesionalne pasje dirke, se največ takšnih dirk organizira v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, na Irskem in v Avstraliji, kjer so del tradicije in zelo priljubljena različica iger na srečo.


Prve tekaške dirke z velikimi angleškimi hrti naj bi priredili že leta 1876 v kraju Hendon pri Londonu, prvo pasjo dirko, kot jih poznamo danes (z ovalnimi tekaškimi stezami in mehansko vodeno umetno vabo, ki jo lovijo psi tekači), pa je leta 1912 organiziral Owen Patrick Smith, ki je iz sočutja do zajcev želel prekiniti tradicijo lova s hrti in spodbuditi ljudi, da greyhoundov ne bi več občudovali med tekom za živo vabo, temveč bi to njihovo izredno sposobnost opazovali na stadionih med lovljenjem umetne vabe.


Sistem pasjih dirk s stavami se je izoblikoval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike in se od tam prenesel v Evropo. Kako hitro in močno se je stopnjevala priljubljenost te oblike iger na srečo, ponazarja podatek, da je bilo leta 1946 po svetu prirejenih kar 34 milijonov takšnih plačanih spektaklov. Enega od teh spektaklov si lahko ogledate tudi na naslednji povezavi iz baze Greyhound-data.com Retention A9/A10 525.

Kje prirejajo pasje dirke?

Po podatkih Wikipedije se danes največ profesionalnih dirk s hrti tekači prireja v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike (v 13-ih od 51-ih zveznih državah), na Irskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji
V manjšem številu se profesionalne pasje dirke organizirajo tudi v Argentini, Braziliji, na Kitajskem, Finskem, v Mehiki, Pakistanu, na Portugalskem, v Južni Afriki, na Švedskem in v Vietnamu.

Mnenje večine navdušencev nad pasjimi dirkami je, da se s psi tekači ravna lepo, da so negovalni hišni ljubljenci, ki tečejo predvsem iz veselja. Morda obstajajo tudi takšni, vendar so zelo redki.

 

Življenje hrtov tekačev

Psi tekači so v glavnem obravnavani kot sredstvo za služenje denarja. Večina tekaških hrtov je vzrejena na tako imenovanih farmah tekaških psov. Živijo v krdelu drugih hrtov in brez večjega stika s človekom, prav odnos s človekom pa je za te pse, ki so bili v preteklosti vzrejeni za družabnike vladajočega sloja, najpomembnejši.
 

Ko prihodnje hrte tekače prodajo trenerjem in organizatorjem dirk, običajno bivajo v tesnih kletkah (1,1 metra dolžine X 1,2 metra širine X 0,90 metra višine), v katerih preživijo večino svoje tekaške kariere.
 

Življenje hrtov tekačev ni prijetno niti zavidanja vredno. Lastniki jih ne tudi ob vrhunskih rezultatih ne razvajajo s priboljški, nimajo igrač, da bi se lahko igrali in zabavali, nihče jih ne crklja. Prehrana večine teh psov ni dovolj kakovostna, sprehodi povprečnega tekaškega hrta pa so omejeni na pohajkovanje med poligonom in kletko. Vse, kar imajo od življenja, so le tedenski treningi in tekme med vikendi. Za doseganje vrhunskih rezultatov lastniki hrte tekače pogosto pretepajo ter ustrahujejo z električnimi in drugimi pripomočki, uporabljajo pa se tudi poživila, zaradi katerih ima veliko tekaških hrtov prebavne motnje in pokvarjen želodec.
 

Sekunda ali dve pomenita mejo med življenjem in smrtjo. Več kot polovica psov se izkaže kot neuporabna že v dveh letih. Tisti, ki ostajajo, tečejo v povprečju tri do štiri leta, zelo redki so psi, ki tečejo še po 6 letu starosti.

 

Le vsak četrti tekaški hrt ima to srečo, da ga posvojijo.


Ob koncu tekaške kariere

Ob koncu čaka vse tekmovalne pse tako imenovana »upokojitev«, vendar pa žal za večino pomeni konec kariere tudi konec življenja.

Po podatkih britanskih humanitarnih organizacij naj bi se na Irskem in v Veliki Britaniji vsako leto skotilo okoli 60 tisoč velikih angleških hrtov, od teh naj bi bilo 40 tisoč ubitih že kot mladičev, ker naj ne bi dosegali ustreznih kriterijev za pse tekače. Okoli 20 tisoč novih hrtov začne vsako leto tekmovati in je vpisanih v bazo profesionalnih tekačev, enako število, torej 20 tisoč, pa jih vsako leto zavržejo, ker niso več primerni za tekmovanje. Le vsak četrti tekmovalni hrt ima to srečo, da ga uspejo rešiti organizacije za pomoč hrtom in ga posvojijo prijazni ljudje kot hišnega ljubljenčka, ostali končajo na pasjih deponijah, kjer jih evtanazirajo, ali kot psi za poskuse.     

 

 

 

 

 

 

Zakaj? Zaradi denarja!

Če še vedno ne morete verjeti, da se vse, kar ste prebrali, resnično dogaja, in se sprašujete, kako to, da trpinčenje in izkoriščanje tekaških hrtov nista prepovedana, je odgovor samo eden in zelo preprost: zaradi DENARJA. Zneski, ki jih stave na pasjih dirkah in davki od njih prinesejo v proračune držav, v katerih so dirke s hrti tekači tradicija in predstavljajo le različico iger na srečo, so nepredstavljivo visoki.

 

 Več slik:
  Tekaci_7

 
byayar