Domov > Posvojiti hrta? > Zgodbe posvojenih hrtov > Španska hrtica Nuska
Španska hrtica Nuska
Tisti del Nuskine zgodbe, ki jo poznamo mi, se je začel hladnega januarskega večera, ko sva se z Damjanom dokočno odločila, da se odpoveva veliki želji po malem italjanskem hrtu in pobrskava po spletu za tistimi hrti, ki potrebujejo nekoga, ki jih bo imel rad take kot so. Polni ran, psihično uničeni, prestrašeni... Takim, ki potrebujejo toplo človeško dlan...

Vse ostalo se je odvijalo zelo hitro. Ko se je Damjan malo kasneje vrnil domov, sva skupaj pregledala internetno stran za pomoč hrtom. Najino pozornost je pritegnila prva galgica – Nuska. V tistem trenutku sva oba vedela, da Nuska mora priti v Slovenijo, ker jo v našem domu čaka veliko ljubezni in sreče. Že isti večer sva napisala elektronsko sporočilo. Spala nisva najbolje. Čakala sva na odgovor. Dopoldan se je vlekel. Popoldne pa je prišlo sporočilo, da je Nuska prosta in čaka na nov dom. Še isti trenutek sva pri sebi vedela, da Nuska nov dom že ima …
Prve dni sva preživela v nekakšnem transu. Vsi trije z najinim osemletnikom smo se pripravljali na prihod svoje galgice.

Potem pa se je čas za trenutek ustavil.

En sam klic nam je podrl vse sanje. Znašli smo se pred težko odločitvijo, Nuskini izvidi krvi so pokazali, da je naša galgica okužena z leishmanijo. Če bi se za posvojitev Nuske odločili kljub okužbi, so nam v Italiji ponudil vso svojo pomoč. Naši veterinarji o bolezni niso vedeli praktično nič. Z Damjanom sva znova usedla za mizo. Že en sam pogled nama je povedal vse, Nuska je naša in nekaj poti v Modeno na zdravljenje ni nič v primerjavi s tem, da jo za vedno izgubiva.

Čas do posvojitve je tekel hitro, le da so branje napotkov za posvojitev hrtov zamenjale dolge študije o leshmaniji, saj smo želeli biti z okužbo kar najbolje seznanjeni. Bili so težki trenutki. Zakaj ravno ona? Kaj če nam umre? Bomo zmogli?

 Pa smo.

Sama sem imela to srečo, da sem Nusko pričakala v Modeni. Vse skupaj je bilo zelo čustveno. Hrtki so bili kljub utrujenosti in stresu tako zelo prijazni in željni ljubezni, da se ti trga srce …

Tako je naša princeska po dolgi poti zasedla velik del kavča v naši dnevni sobi in za zmeraj osvojila naša srca. Najbolj pristen stik je že v začetku navezala z najinim Žanom. Zelo hitro se je prilagodila novemu načinu življenja in počasi se že kaže njena vesela plat. Takrat je v naši dnevni sobi kot na fronti. Po zraku letijo igrače, kosti. No, včasih tudi Nuska. Njen svet zunaj so še vedno prostrani travniki, daleč stran od cest, kjer se lahko igra s svojimi pasjimi prijatelji in uživa v sproščeni igri, ki je prej ni poznala. Kot majhen otrok spoznava nove kraje, se veseli snega, počitnic ob morju, lovljenja galebov. Z nami je vedno in povsod. Miren spremljevalec, ki se v nekaj trenutkih spremeni v družinskega zabavljača in klovna, ki nam v vsakem trenutku pokaže, da z veliko žlico zajema življenje. Novo življenje, ki ji je bilo podarjeno, ko so jo prostovoljci tam daleč v Španiji rešili smrti na železniških tirih.

Kaj reči na kocu začetka nove Nuskine zgodbe? V tem skupnem letu nam nikoli niti za trenutek ni bilo žal, da je to nežno bitje postalo del našega življenja. S seboj je prinesla del španskega sonca, ki nas bo vedno grelo. Veseli smo, da smo Nuski v tem letu pomagali pozabiti temne plati življenja. In zame ni lepšega od občutkov, ki me prevevajo, ko se zjutraj stisne k meni v postelji in sanja svoje sanje. Sanje, ki smo ji jih s posvojitvijo pomagali uresničiti.

 Nuska se je zdravila v Italiji. Že naslednji obisk, čez 3 mesece je pokazal da se titre v krvi zmanjšujejo. Zdravljenje je pomagalo. Novi izvidi, če pol leta so bili negativni. Nuska je bila zdrava in je še danes.

Nina Žepič

 

Fotogalerija:

Nuska_10

 
byayar