Domov > Novice > Preden se odločiš za posvojitev
Preden se odločiš za posvojitev

O vseh jokavih zgodbah, ki se pojavljajo v medijih in opevajo posvojitve, reševanje in srečno življenje do konca svojih dni so vsi skupaj izgubili stik z realnostjo...

Bodoči posvojitelji se odločajo za posvojitev bolj s srcem, kot glavo. Na nek način jih vsi skupaj zavajamo z veselimi zgodbami, srečnim psi... Pa ni vedno vse tako lepo, žal ne.

Pa pojdimo nazaj... Zakaj vam to pišem... In si konec koncev pljuvam v lastno skledo...

Srečna zgodba, čudovite družine s posvojenim greyhoundom bi se morala začeti in končati srečno. Pa se ni. Kuža ni šepal na Irskem, ni šepal v prvih dneh v Sloveniji. Šepati pa je začel zelo kmalu, po prihodu k nam. Zakaj, ne bomo nikoli vedeli, a danes po vseh pregledih vemo, da zaradi zastarele poškodbe, ki mu ne omogoča normalnega življenja. Potrebna bo operacija. Sanje družine o skupnih sprehodih, izletih v hribe so se v trenutku razblinile. Ostala je skrb,obiski veterinarjev, visoki stroški za veterinarja, prilagajanje življenja hrtu ( in ne obratno), skrb kam v varstvo z njim,pokvarjene počitnice, razmislek o tem, kako naprej, ga obdržati ali ga vrniti...

Moj namen pisanja ni obtoževati kogar koli, ne trenerjev, ne lovcev, ne posvojiteljev, ne nas, ki smo žal samo posredniki v procesu posvojitev. V tem delu, bolj delčku zgodbe je nekaj šlo hudo narobe.Za kar mi je iskreno žal... Mogoče skrivanje poškodbe s protibolečinsko injekcijo, mogoče kaj drugega, vedeli ne bomo nikoli... Danes vemo le, da je greyhound očitno tako kot 80% vseh njegovih sotrpinov tekaško kariero končal zaradi poškodbe... Ja, nalijmo si čistega vina. Večina greyhoundov zato lahko živi normalo življenje tekaških upokojencev in za njihove poškodbe sploh ne vemo... Mnogi se ubadajo s poškodbami, ko je hrt že v Sloveniji. Utrujeni sklepi in vezi so tempirana bomba. Garancije ob posvojitvi pač ni...

Zelo podobno je pri galgih, poškodb je nekaj manj, galgi se na terenu veliko bolje znajdejo. A vsak izmed posvojiteljev mora kljub negativnim testom za mediteranske bolezni, ob prihodu v Slovenijo s tem živeti. Inkubacijska doba je do 3 let in lahko se zgodi, da nam hrt zboli...

Tako kot so bolani, poškodovani mnogi drugi psi, tudi tisti z bleščečimi rodovniki, drago plačani pri vzrediteljih. Žal je pes živo bitje in garanicj za njegovo zdravje ni...

Nihče vam je ne more dati. Zato pred vsako posvojitvijo za nekaj trenutkov odrinite stran jokave zgodbe s srečnim koncem. Premislite tudi o tem, da lahko vaš hrt kdaj zboli, da se vam lahko življenje obrne v drugo, negativno smer in da boste velik del svoje plače kdaj pusti v veterinarski ambulanti, trpeli z njim, vstajali poči, se odpovedali počitnicam.

Od tukaj dalje je na vas.

Sama vam lahko povem, da kjub temu, da ima moja galgica Freja epilepsijo, jemlje draga zdravila in ob enem zahteva pozornost vse družine, greyhoundica Joy pa tista, ki je dežurni krivec za našo mini bolnišnico doma, nikoli, nikoli na svetu ne bi želela, da ju ne bi bilo. Letos smo se zaradi napada potepuškega psa na našo hrtico morali odpovedati počitnicam v Dolomitih. Žal je to tako, a že en sam pogled srečnega hrta, doma na kavču, stisk njegovega telesa k tvojemu, občutek, da si mu polepšal življenje zmaga nad vsemi negativni stvari...

Ja, še vedno vas prosim, posvajate hrte, ostale pse, pomagajte in jim dajte del sebe, a ne pozabite, da je včasih tudi težko... Ne pri vsakem psu, še manj pri vsakem hrtu, večina jih živi življenje brez vseh težav. Žal pa ne vsi in nikoli ne veste kako se bo razpletlo življenje vašega hrta...

Nina Žepič

 
byayar