Domov > O hrtih > Španski hrt - Galgo
Španski hrt - galgo español
  • Domovina: Španija
  • FCI-klasifikacija: X. Pasemska skupina – hrti
  • Plečna višina psa: 62–70 cm
  • Plečna višina psičke: 58–68 cm
  • Telo je podolgovato, z ukrivljeno hrbtno linijo.
  • Mišice niso izrazite.
  • Glava je ožja kot pri greyhoundu in gobec je daljši.
  • Uhlja sta mesnata in nekoliko daljša.
  • Oči so mandljaste oblike in poševno nastavljene.
  • Rep je zelo dolg.
  • Prsni koš se zaključi v višini komolcev.
  • Koža je tanka in skoraj brez podkožne maščobe.
- Galgo je odličen tekač na dolge proge – je elastičen, močan in vzdržljiv, primeren za tek po grobih in raznolikih terenih.

- Španski hrt slabše prenaša nizke temperature.

- Pri galgih poznamo dve vrsti dlake – prva je gladka, kratka in telesu prilegajoča; druga pa je nekoliko daljša in resasta (ta je prvotna, vendar redkejša in bolj zaželena). Dlaka je tanka in sijoča.

- Večina španskih hrtov (okoli 90 %) brez težav biva z mačkami.

- V odnosu do neznancev je galgo zadržan, do svojih bližnjih pa zelo ljubezniv, nežen. V nasprotju z greyhoundom je galgo precej prvinska in bolj »divja« pasma. Za preživetje je galgo v prejšnjih stoletjih namreč potreboval iznajdljivost.

- Značaj galga je izrazito mačji, v primerjavi z greyhoundom je nekoliko bolj svojeglav, razigran, živahen, navihan in energičen.

Španski hrt ali galgo español  je pes krhke zunanjosti, vendar kljub temu premore ogromno moči, vzdržljivosti in zmore pri teku doseči visoko hitrost. Odlikujejo ga krepost, okretnost, veliko energije in prijeten značaj. Pravzaprav je težko doumeti, čemu je ta pasma tako redka med hrti.


Zgodovina

Zgodovina hrta s Pirenejskega polotoka sega v čase rimskega imperija, kljub temu pa je pasma večinoma prisotna le v svoji domovini in je ljudem po svetu komaj znana. Na španskem podeželju galge še danes uporabljajo za lov na zajce, drugod po Evropi je to prepovedano. Ob koncu vsake lovske sezone je na tisoče hrtov v Španiji obsojenih na smrt, marsikdaj na krut in nečloveški način.

Po eni izmed teorij izvora španskega hrta se je pasma razvila iz galskega hrta (»lévrier galois«), ki naj bi v 6. stoletju pred našim štetjem s Kelti iz Francije pripotoval v Španijo. Od tod naj bi izviralo tudi ime galgo (»gallicus« – galski). Na razvoj galga sta nedvomno vplivala še ibiški podenco in saluqi (ta je bil prednik današnjega salukija ter sloughija), ki so ga med 8. in 15. stoletjem s seboj pripeljali arabski osvajalci. Križanja so pripeljala do španskega hrta, ki ga poznamo danes.
Sicer pa beseda galgo v španskem jeziku označuje hrta nasploh, ne samo španskega. Morfološko galgo nosi značilnosti greyhounda (velikega angleškega hrta) in sloughija (arabskega hrta).

Stoletja dolgo sta si bila španski hrt in greyhound zelo podobna. Kot greyhound v srednjeveški Evropi je bil galgo spoštovan in zaščiten v Španiji – predvsem zaradi svoje uporabnosti pri lovu. Sčasoma je galgo izgubil svojo pomembnost kot lovec za hrano, postal pa je središče športnega dogajanja. Ko so v Španijo prišli še greyhoundi, so se pričela množična križanja. Želja po športnem, hitrejšem psu je pripeljala do tega, da sta čistost in izvirnost španskega hrta skoraj povsem izgubljeni.

Galgo je tesno povezan s špansko tradicijo in kulturo – v minulih stoletjih še zlasti kot družabnik španske aristokracije. Lov s hrti pa v Španiji ni spadal le med privilegij visoke družbe, kot je bilo to v navadi drugod po Evropi, pač pa so se ga posluževali tudi nekoliko nižji sloji. Na španskem podeželju se galgo še danes uporablja kot lovski pes.
Prvotno je lov služil le kot vir pridobivanja hrane, sčasoma pa se je razvil v športno kategorijo, imenovano »Carreras en Campo« (dirke na podeželju), na katerih so ocenjevali pogum, moč in lovsko tehniko psov. Tradicija in pravila takšnih tekmovanj so obujala navade iz časov rimskega imperija.
Kljub svoji priljubljenosti je na začetku 20. stoletja čistokrvnemu španskemu hrtu grozilo izumrtje. V 30-ih letih minulega stoletja je priljubljenost tradicionalnih tekem Carreras en campo upadla, popularizirala pa se je različica profesionalnega tekaškega športa po angleškem modelu. Zaslužkarstvo je postalo pomembnejše od slave in časti tradicije. Španski hrti so z uvedbo tekmovanj za umetno, elektronsko vabo sicer pokazali dobre rezultate, vendar se nobena pasma psov v hitrosti in eksplozivnosti ni uspela primerjati z velikim angleškim hrtom. Ker pa so bili greyhoundi bolj podvrženi poškodbam (saj v osnovi niso bili vzrejeni za tek po grobem španskem terenu), so se pričela križanja med uvoženimi greyhoundi in domačimi galgi. Videz in značaj teh križancev je bolj spominjal na angleške hrte, izvirnemu španskemu galgu pa je zato močno grozilo izumrtje. Kasneje je začelo število galgov ponovno naraščati in pasma je danes ohranjena – zaradi križanj z greyhoundom pa sedaj prevladuje različica kratkodlakih galgov.

Pasma je bila dokaj pozno priznana s strani mednarodne kinološke zveze – FCI, saj je bil prvi standard napisan šele v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja. Na žalost mnogo psov v Španiji ni registriranih, saj se uporabljajo samo za lov. Zanimivo je, da v Španiji prevladuje kratkodlaka različica španskega hrta in da je v Španiji samo okoli 20 odstotkov vseh španskih hrtov, ki so ostrodlaki. Zunaj španskih meja so bolj priljubljeni ostrodlaki psi, morda zato, ker ta tip španskega hrta ne daje vtisa tesne povezanosti z greyhoundom.

Splošni videz

Morfološko sodi galgo v graioidni tip psa. Treba je poudariti, da poznamo dve različici kožuha španskega hrta. Predstavniki s prvo različico kožuha imajo elegantno, mehko, tanko in kratko dlako, predstavniki druge pa ostro in nekoliko daljšo dlako (lahko tudi do 10 cm). Slednja oblika je prvotna. Značilne barve so črna, bela, umazano bela, rjava, rdeča, marogasta (»brindle«) in druge barve, največkrat v kombinaciji z belo.

Španski hrt ima lastnosti vzdržljivega tekača, ki je zmožen premagati divje in grobe terene. V primerjavi z greyhoundom je galgo zelo dolg, fin pes z manjšo globino prsnega koša in manjšo okotenostjo zadnjih nog. Je nižji in ne tako težak, ima daljše mišice, ki jih potrebuje za vzdržljivost, te pa niso tako zaobljene in »napihnjene«, kot so greyhoundove, ki jih potrebuje za eksplozivnost. V teku doseže galgo hitrost do 50 km na uro.

Galgo ima dolg vrat, zelo dolg in tanek rep, nošen v obliki kavlja, ter dolgo in ozko glavo. Čelno kolence je komaj opazno, smrček je črn. Oči so majhne, mandljaste oblike, poševno (orientalsko) nastavljene in največkrat temne barve ali barve lešnika. Beli zobje so močni, škarjastega ugriza. Uhlja sta trikotne oblike, mesnata, proti zaokroženi konici pa vedno tanjša.

Hrbtenica španskega hrta je kompaktna, pljuča prostorna in dobro razvita, trebuh je močno pritegnjen navznoter. Hrbet je raven, dolg, ledveni predel je rahlo vbočen, hrbet pa je na tem mestu nekoliko izbočen. Šape so zajčje oblike in se odlično obnesejo na grobih terenih. Psi so visoki od 62 do 70 cm, psičke pa od 60 do 68 cm. Dovoljeno je preseganje 2 cm v višino, vendar samo, če je pes v proporcionalnem razmerju. Galgo tehta med 20 in 30 kg, povprečna življenjska doba pa znaša 12 let. Spada med eno najbolj zdravih pasem psov.
 

Značaj in temperament

Galgo je izjemno inteligenten pes s privlačnim temperamentom. Je resen, včasih malo zadržan, mil, ponosen in samosvoj, hkrati pa odločen in neustrašen v lovu. Obožuje svoje bližnje, še zlasti svojega »gospodarja«, pravzaprav je boljši izraz »najboljšega prijatelja«. Je tih sostanovalec v hiši in se dobro razume z drugimi psi. Do tujcev je lahko včasih malce plah, vendar skoraj vedno zadržan. Kot lovec je izredno energičen in živahen. Zaradi močne osebnosti in uma običajno upošteva le ukaze, ki se mu zdijo smiselni, to pa ne pomeni, da ni discipliniran.

________________

Povzeto in prirejeno po:

Več slik:

Galgo

 


byayar